| Abstract: | Pesniški jezik je vedno grajen iz strukturalnih prvin jezika. Res gre za posebno organizacijo jezika in za različne konotacije, vendar so v vseh jezikovnih variantah in zvrsteh v taki ali drugačni meri ter obliki izražene čustvene, intelektualne in retorične prvine. Pri ustvarjanju besedila je treba graditi enote hierarhične stopnje v dimenzijah jezikovnega zaporedja. Tudi vzporednost igra pomembno vlogo.
Čeprav je težko vzdržati popolnoma enotne strategije za različne besedilne zvrsti, je vendarle možno najti besedila, ki jih lahko razvrstimo po tipologiji. Pri pojmu moto najdemo v virih včasih enačenja s pojmi vodilni motiv, volilo, epigram, sentenca, geslo ipd.
Vsekakor pa gre pri motu, pa najsi ga obravnavamo kot posebno besedilno zvrst ali ne, za besedilni tip s komunikacijskim horizontom namena. Vsebuje kratko sporočilo, stališče, čustvo, kar naj vnaprej karakterizira besedilo (prozno ali pesniško), ki sledi.
Za vsako jezikovno komunikacijo, za recepcijo literarnega besedila še posebej, velja, da mora komunikacijski partner poznati pravila (jezikovni sistem) jezika, v katerem piše pesnik ali pisatelj, nekatere zunajjezikovne dejavnike iz socialnih in psiholoških položajev pesnika in (če obstajajo) oseb, o katerih piše, tudi odnose do sveta in moralne kodekse pa se nekaj drugih življenjskih podatkov o pesniku. Vse to mora recipient poznati, če hoče dobro razumeti literarno delo. V umetniški komunikaciji pa se seveda lahko ob recepciji v bralcu pojavijo specialni kodi, ki omogočijo interpretiranje sistema znakov, ki niso vnaprej kodirani. Vendar je vedno treba obvladati temeljni sistem znakov, pri prevajanju dva sistema znakov.
Pri prevajanju pesmi obstaja že od davnega dilema, ali naj prevajamo tako, da dobimo kar najbolj verno besedno in stavčno zvezo, se pravi, da bralec takoj spozna izvirnik (to imenujejo nekateri strokovnjaki "učeni prevod"), ali pa prepesnimo pesem tako, da dobimo ton in sugestivno estetsko moč izvirnika tudi z drugačnimi jezikovnimi strukturami (to imenujejo "pesniški prevod").
Prešeren je uporabil v svojem prevodu pesmi (mota) Prosto srce oba principa, vendar daleč prevladuje pesniški princip. Pri natančni analizi opazimo, da obstaja tudi v prevodu miselno-izpovedni sistem izvirnika, ki se kaže v menjavanju prevladujočega samostalniškega ali glagolskega izražanja, kjer so zajeti vsi temeljni pojmi pesnikovega duševnega stanja, povezani s socialnim, čustvenim in intelektualnim ozadjem v odnosu do Julije. Prejšnje in novo duševno stanje kaže v opozicionalnem zaporedju še vedno dinamiko, željo po duševno bogatem življenju. V vsem besedilu je čutiti kljub mirnim tonom verzov določeno napetost, tudi dramatičnost. Več slednje začutimo v nemškem prevodu, medtem ko je v izvirniku več elegičnosti. Prevod ima več ostrih cesur, modalnih členkov, ki ustvarijo bolj razsekan ritem, dajejo več miselnih ostrin in dramatičnosti. Tudi v dialoškem smislu izraženo slovo od preteklega trpljenja (čeprav ne direktno v dialogu), dve vprašanji in ostro zanikanje dajejo prevodu več dramatičnosti. Zadnji verz pa kaže z uporabo nemškega glagola v konjunktivu, ki ima posebno zvočen korenski samoglasnik in ki mu je Prešeren dodal se medmet Ach, posebno žalost in globoko željo po vrnitvi bolj polnega duševnega življenja. Tako deluje prevod kot nekakšen komplement ali paralela izvirnika z istim izhodiščnim jedrom in konvergenco v isto jedro. Jezikovno je pri tem opaziti bolj tekoč, naravno občuten, na prvotno intimno socialno in zemljepisno okolje vezan jezik izvirnika. Pri tem sta lepo vidna vloga in moč materinščine (jezika prve socializacije). Zametke umetniškega izražanja v materinščini najdemo pri Prešernu že pred objavo pesmi. Po B. Paternuju jih kaže tudi pismo staršem iz l. 1924. V vsem se zrcali tudi Prešernov stik z dotedanjo slovensko književnostjo.
Nemški jezik je bil Prešernu jezik študija in širših komunikacij v srednjeevropskem prostoru, tudi komunikacij z evropsko in svetovno književnostjo. Izdelanost standardne nemščine je obvladal Prešeren v vseh izraznih tančinah. Intelektualne prvine in strokovno izražanje, tudi v književnih teorijah, je bolje obvladal v nemščini. Globoka lirična izpovedna moč pa je večja v slovenskih pesnitvah. V tem se tudi zaznava vloga jezika prve socializacije in drugega jezika. A tudi v slednjem je zaradi vseh življenjskih okoliščin Prešernovo izražanje dovolj močno. Na trenutke je enako slovenskemu, v nekaterih prvinah zaradi kompetence in duhovne podobe uporabnikov ter Prešerna samega semantično in slovniško strukturalno izjemno izdelano. Sama različnost prvin ob poglobljeni analizi ne daje povodov in pravic za pavšalne vrednostne sodbe, take, ki slone na individualnih vtisih. Razlike v recepciji pa obstajajo vedno. Poznavanje psiho-, socio- in etnolingvističnih vidikov (pri tem tudi geneze slovenskega jezika) omogoči boljše razpoznavanje razlik med obema jezikoma pri Prešernu in nam odpira tudi dodatne poglede na dejstva in fenomen velike umetniške moči Prešernovih slovenskih pesmi, a tudi dovoljšnje moči nemških pesmi. |
|---|
