| Abstract: | Učenci tujih jezikov naredijo več napak, ko gre za takojšnjo ustno sporočanje. Ena od ključnih lastnosti dobrih učiteljev pa je, vedeti kdaj in kako jih popraviti, ne da bi odvrnili ali odvračali učence od bodočega ustnega sporočanja. Glavni cilj te magistrske naloge je raziskati različne načine popravljanja napak in jih preizkusiti na osnovnošolskih otrocih. Drugi cilj je, da ovrednotimo kakšen vpliv ima takojšnja povratna informacija in odložena povratna informacija na učence. Ta magistrska naloga je zastavljena kot študija primera, ki temelji na osmih osnovnošolskih otrocih, ki smo jih učili in opazovali celo šolsko leto. Vsi se bistveno razlikujejo v znanju, osebnosti, učnih stilih in starosti. Poleg tega je bil kot drugi način zbiranja podatkov uporabljen strukturiran razgovor. Glavne ugotovitve tega prispevka kažejo, da se stališče učencev o popravljanju napak bistveno razlikujejo od prepričanj učiteljev. Vsi učenci želijo takojšnje in sprotno popravljanje napak in večina se je boljše odzvala na prikrite metode popravljanja. Vsi želijo biti dani priložnost, da se popravijo sami, kot pa da jim učitelji samo podajo pravilno rešitev takoj, ko se zmotijo. Kljub našim prepričanje, učence ne zmoti takojšnja povratna informacija. Učenci so več znanja pokazali, ko dobijo priložnost, da se takoj popravijo, kot pa po določenem času. Ne marajo odloženih povratnih informacij, saj si težijo zapomnijo kje so storili napake. Obenem, se jim pri odloženi povratni informaciji, popravki ne zdijo več relevantni. |
|---|