| Abstract: | Pravo mednarodne odgovornosti držav določa pogoje, pod katerimi je država odgovorna za kršitev svojih mednarodnih obveznosti, in posledice takšnih kršitev. Mednarodna odgovornost držav temelji na tem, da so države, kot temeljni subjekti mednarodnega prava, osnovni nosilec pravic in predvsem obveznosti. Obveznosti in posledično odgovornosti držav stoji nasproti načelo suverenosti, na podlagi katerega so države svobodne pri urejanju svojih notranjih zadev. Ko pa države vstopajo v odnose z drugimi državami, se mora načelo suverenosti držav “umakniti” obveznostim držav. Pravo mednarodne odgovornosti držav predstavlja merilo učinkovitosti mednarodnega prava, saj vse podpisane konvencije in druga pravila ne bi imela smisla, če države, ki kršijo svoje mednarodne obveznosti, za njih ne bi odgovarjale.
Kljub temu, da obstajajo podobnosti med civilno odgovornostjo in mednarodno odgovornostjo držav, slednja ohranja svoje posebne značilnosti. Medtem, ko ima civilna odgovornost tri temeljne elemente (protipravnost, škodo in vzročno zvezo med protipravnostjo in škodo), pa je šel razvoj prava mednarodne odgovornosti držav v smeri objektivne odškodninske odgovornosti. Komisija za mednarodno pravo je v svojem Osnutku pravil o odgovornosti držav (ARSIWA) v večji meri kodificirala mednarodno običajno pravo mednarodne odgovornosti držav. Skladno z 2. členom ARSIWA ima mednarodni delikt dva elementa: pripisljivost in kršitev mednarodne obveznosti. Ker škoda ni pogoj za uveljavljanje mednarodne odgovornosti držav, lahko kršitev mednarodnih obveznosti uveljavljajo tudi države, ki jim škoda neposredno ni bila povzročena.
Takšen razvoj prava mednarodne odgovornosti držav ne bi bil mogoč brez Osnutkov pravil o odgovornosti držav, ki jih je pripravila in leta 2001 sprejela Komisija za mednarodno pravo. ARSIWA je razdeljena na 4 poglavja, to magistrsko delo pa se ukvarja predvsem s prvim in drugim poglavjem. Kljub temu, da so potekale razprave o njenem podpisu, ARSIWA ni konvencija, temveč (vsaj deloma) predstavlja mednarodno običajno pravo.
Prvo poglavje ARSIWA je sestavljeno iz treh členov, v katerih so zapisana temeljna načela prava mednarodne odgovornosti držav. V 1. členu ARSIWA je določeno, da ima vsako mednarodno nezakonito ravnanje države za posledico njeno odgovornost. V 2. členu sta, kot že omenjeno, predpisana pogoja za mednarodno odgovornost držav (pripisljivost in kršitev mednarodne obveznosti). V 3. členu pa je določeno, da je opredelitev dejanja kot mednarodnega delikta pridržana za mednarodno pravo in posledično se države ne morejo sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičile svojo kršitev.
Drugo poglavje ARSIWA, ki se ukvarja s pripisljivostjo, vsebuje osem členov. Najbolj relevanten za to magistrsko delo je predvsem 8. člen, ki določa, da so ravnanja oseb, ki jim država daje navodila ali jih usmerja in nadzira, pripisljiva tej državi. Magistrsko delo se osredotoča na pripisljivost ravnanj oseb, ki jih država nadzoruje. Glede tega sta tako teorija kot sodna praksa razdeljeni na dva tabora. Medtem ko prvi zagovarjajo t. i. effective control test, drugi zagovarjajo t. i. overall control test. Prvi je bil razvit v zadevi Nikaragva proti ZDA, drugi pa je bil razvit v zadevi Tadić. Določitev primernega testa je pomembna, saj je od tega lahko odvisno ali bo neko ravnanje pripisljivo državi ali ne. Medtem ko sta bila oba testa razvita v kontekstu (para)vojaških skupin, magistrsko delo naslovi možnost uporabe teh dveh testov za ravnanja korporacij.
Z namenom ugotovitve primerne stopnje nadzora, so v tretjem poglavju predstavljene sodne odločbe različnih tribunalov v kronološkem zaporedju. Analizirane so sodbe, v katerih so se tribunali ukvarjali s pripisljivostjo ravnanj (para)vojaških skupin, in sodbe, v katerih so se sodišča ukvarja s pripisljivostjo ravnanj korporacij. Na podlagi analiziranih sodb so v četrtem poglavju naslovljena nekatera problematična teoretična vprašanja. |
|---|
