| Abstract: | H. P. Lovecraft (1890–1937) je eden najvidnejših pisateljev grozljivk vseh časov, ki še vedno močno vpliva na številne pisce »čudne« fikcije in druge umetnike s svojo mitologijo in gostobesednim slogom pisanja. Že kot izjemno nadarjen otrok se je v knjižnici svojega dedka seznanil s široko paleto literature in umetnikov, do katerih naklonjenost je gojil celo življenje. Literarno in znanstveno znanje sta se skupaj z globoko ljubeznijo do arhitekture, umetnin starih mojstrov in njegovi sodobnikov, še posebej pa do obdobja romantike, prelili v njegove pisanje in zgradili zgodbe, bogate z umetnostnozgodovinskim ozadjem in sklicevanjem na umetniška dela. Umetniki, katerih slogi in vplivi so najpomembnejši v njegovih delih, so Henry Fuseli (1741–1825), Francisco Goya (1746–1828), Gustave Doré (1832–1883), Sidney Sime (1867–1941), Aubrey Beardsley (1872–1898), Nicholas Roerich (1874–1947), Anthony Angarola (1893–1929) in njegov prijatelj Clark Ashton Smith (1893–1961). Navdih za pošasti in dogodke v zgodbah je črpal tudi iz antične Grčije in Rima ter srednjeveške umetnosti, kjer je dobil ideje za groteskne prizore pokolov in demoničnih stvorov. Mnogi od omenjenih umetnikov se večkrat pojavijo v zgodbah inslužijo kot pomagalo gledalcu pri vizualizaciji novo ustvarjenih umetnin. O navedenih umetnikih in Lovecraftovem mnenju o njihovem delu, pa lahko, zahvaljujoč ohranjeni in podrobni korespondenci, najdemo direktne paralele med slikami, kipi in temami, ki nastopajo v zgodbah.Umetnost, ki se pojavlja v njegovih delih, lahko razdelimo v tri skupine: umetnost, ki je kreacija vesoljskih »Velikih Starešin« – panteon lovecraftovskih božanstev (1.), stvaritve, ki razkrivajo resnico in pravo naravo ljudi ter bitij upodobljenih v umetnosti (2.) ter umetnost izpod rok ljudi, ki so doživeli kozmično grozo (3.). Kozmična groza je temeljni koncept Lovecraftovega opusa, ki prek nihilističnega pogleda na človeštvo svoje like izpostavi nevarnosti širnega in neraziskanega vesolja, bralce pa sooči s strahom pred neznanim. Umetnost je v tem kontekstu uporabljena kot pripomoček, ki lahko krepi skrivnostnost nerazložljivih dogodkov, odpre vmesni prostor med tem, kar vemo, in tistim, česarne bi smeli poznati, ter instrumentom, ki posameznika pahne v norost ali celo smrt. Zanjo se zdi, da je v grozni situaciji še najoptimalnejši izhod. Izbrane zgodbe poudarjajo vlogo umetnosti in jih posledično lahko povežemo s konkretnimi viri navdiha. Slednje je možno zaradi Loveraftovega pogostega vključevanja znanih umetnikov v besedila in njihovih omemb v dobro dokumentirani in podrobni korespondenci. S pomočjo tega gradiva lahko odgovorimo na vprašanje, kako lahko umetnost, nekaj s splošno funkcijo lepega, spodbudi globoko grozo. Povlečemo lahko vzporednice med dogajanjem v njegovem resničnem življenju in dogodki, ki jih je prepletal z znanjem in domišljijo znotraj svojih zgodb. |
|---|
