| Opis: | Osrednja tema diplomske naloge je estetika magičnega realizma v sodobni nemški in slovenski prozi, njen cilj pa je, preučiti omenjeno estetiko v romanih Günterja Grassa Der Butt in Ferija Lainščka Nedotakljivi. Günter Grass (1927-2015) je postal znan kot član Skupine 47, mednarodno pa se je uveljavil s svojim prvencem Die Blechtrommel (Pločevinasti boben), ki je izšel leta 1959. Grass se je poleg literarnega ustvarjanja ukvarjal tudi s kiparstvom, slikarstvom in grafiko. Za Ferija Lainščka (1959) pomeni pisanje in branje pot do raziskovanja duše, ki jo lahko vtisne v dialog z večnostjo. Njegov pogled na svet oblikujejo njegove življenjske izkušnje in predvsem številna srečanja z Romi. Ti so, tako kot Lainšček sam, živeli na obrobju njegovega rojstnega kraja. Medtem ko se literatura Günterja Grassa uvršča k magičnemu realizmu, meni Feri Lainšček sam, da s svojim literarnim delom pripada estetiki magičnega realizma. Oba romana smo analizirali in interpretirali z ozirom na značilnosti magičnega realizma in ju med seboj primerjali.
Problematika diplomske naloge izhaja že iz dejanskega pojma samega, saj le-ta ni izčrpno pojasnjen. Pri definiranju estetike magičnega realizma je mnogo odprtih vprašanj, ki so tesno povezana z vprašanji o kraju in času nastanka pojma magičnega realizma in z njegovo literarnoestetsko konceptualizacijo. V diplomski nalogi smo v tem oziru predstavili problem opredelitve pojma z medkulturnega vidika, saj je pojem v različnih kulturah in umetnostnih ter literarnih okoljih različno opredeljen. Ugotovili smo, da ima estetika magičnega realizma na prvi pogled sicer preprosto strukturo, ki jo opredeljujejo kompleksni kulturni in družbeni procesi. Tudi teoretiki si niso enotni pri izboru in uvrščanju avtorjev v literarno smer magičnega realizma. Ravno iz tega razloga smo v diplomski nalogi posebno pozornost posvetili poglobljeni predstavitvi nastanka in razvoja pojma in poskusom konceptualne razjasnitve središčne estetike.
V nalogi smo prikazali osrednje trende v razvoju magičnega realizma v Evropi in Latinski Ameriki. Pri tem je razvidno, da se razvoja povsem razlikujeta. V Evropi se je pojem razvil leta 1920 in sicer v Nemčiji, Italiji in v flamskih državah. Po drugi strani obstajajo teorije, ki trdijo, da je koncept magičnega realizma moč zaslediti in da je bil celo omenjen v delih predstavnika nemške zgodnje romantike, filozofa in pesnika Friedricha von Hardenberga, znanega pod psevdonimom Novalis (1722-1802). Uporabo estetskega koncepta magičnega realizma je mogoče enačiti z letom 1923 in nemškim zgodovinarjem in umetnostnim kritikom Franzom Rohom (1890-1965). Poleg Roha je na konceptualizacijo magičnega realizma odločilno vplival italijanski pesnik, pisatelj in komponist Massimo Bontempelli (1878-1960). Bontempelli je leta 1926 ustanovil dvojezično revijo 900, kjer je v prvih štirih izdajah opisal značilnosti 'realistične magije'. Ključnega pomena za razvoj magičnega realizma v Evropi je delo flamskega pisatelja Huberta Lampo (1920-2006), ki magičnega realizma ni obravnaval le kot estetski pojav, marveč ga je opredelil kot odnos do življenja. Pomemben za opredelitev pojma in razvoj koncepta magičnega realizma je tudi flamski pisatelj Johan Daisne (1912-1978), ki je magični realizem opisal kot nekakšen 'Weltanschauung', ki v sebi nosi platonski dualistični pogled na svet. V intelektualnih in umetniških krogih Latinske Amerike je estetika magičnega realizma postala prisotna šele po pojavu Roha, in sicer v španski reviji Revisa de Occidente (1927). V letu 1948 objavljeni Letras y hombres de Venezuela je Uslar Pietri prvič v latinskoameriški književnosti uporabil estetiko magičnega realizma, čeravno za utemeljitelja literarne estetike v Latinski Ameriki veljata Nobelovec Miguel Angel Asturias, s kultnim romanom Hombrez de maiz (Koruzarji), ki je izšel leta 1949 in Alejo Carpentier, katerega predgovor k romanu El reino de este mundo ( Kraljestvo tega sveta) Aleja Carpentierja, |
|---|
