| Opis: | Osrednja tema diplomskega dela, katerega naslov je Semantična primerjava kletvic v berlinščini in dunajščini, je predstavitev berlinskega in dunajskega urbanolekta, primerjava kletvic omenjenih urbanolektov s semantičnega vidika, torej bodo v ospredju njihov pomen, skladnost, diference in raba. Za nadaljnje razumevanje teme diplomskega dela je treba definirati pojem urbanolekt, proces nastanka in področja, kjer se lahko srečamo z njim.
Urbanolekt oz. mestni jezik je jezikovna različica standardnega jezika, ki se govori v večjih mestih in njihovem okolišu, kar pomeni, da je vsak urbanolekt omejen na specifično geografsko območje. Mestni jeziki so v trdni, neposredni povezavi ne samo z mestom, temveč tudi z družbo določenega mesta, saj je ta ključna pri razvoju urbanolekta. V Evropi je zaradi prisotnosti različnih jezikov, mest in držav prisotnih veliko urbanolektov (npr. mestni jezik Londona, Pariza itd.). Na nemško govorečem območju lahko naletimo na mestni jezik Berlina, Dunaja, Kölna, Berna, Zuricha itd. Ker so današnja velemesta tako imenovana središča večkulturnosti in modernosti, z milijonskim številom prebivalstva, ki se prav tako hitro spreminja, lahko v istem mestu srečamo več različic mestnega jezika. Različice se pojavijo, ker pravila niso zapisana, in pride do odstopanj od govorca do govorca. Razlike se pojavljajo v odvisnosti od situacije, v kateri pride do uporabe urbanolekta, torej odvisno od četrti mesta, kjer se uporablja, in od družbenega sloja govorca. Veliko mestnih jezikov izvira iz dialektov oz. narečij, na katera so vplivali drugi jeziki ali narečja. Prav zaradi tega prihaja do nesporazumov, kadar urbanolekte uvrščajo med dialekte, kljub temu da je dialektu enakovredna jezikovna različica. Z namenom, da ne bi prišlo do nesporazumov oz.
nerazumevanja, je bila v diplomskem delu narejena tudi primerjava urbanolekta in dialekta.
Ker sta Berlin in Dunaj ne samo glavni mesti dveh nemško govorečih območij, temveč tudi veliki kulturni središči, je bil poudarek na njunem urbanolektu. Berlin je nemško mesto, ki je skozi zgodovino doživelo veliko sprememb. Jezikovna različica, ki se je v Berlinu razvijala več kot pol stoletja, je berlinščina ali berlinsko narečje. Mestni jezik se je po letu 1920 hitro razširil tudi po okolišu in zatrl nizko nemško narečje, ki se je govorilo na tem območju. Dunaj je že od nekdaj središče znanosti, umetnosti, izobraževanja itd. Mesto bi lahko poimenovali tudi migracijsko središče, saj je točno tam prihajalo do stikov različnih kultur. Kakor pri Berlinu so tudi na Dunaju spremembe skozi zgodovino in medkulturni stiki zaznamovali tudi jezik. Dunajščina je nastala z asimilacijo besed, ki so jih govorili migranti, in s prevzetjem nekoliko prirejenih jezikovnih značilnosti sosednjih držav.
Za semantično primerjavo obeh urbanolektov je bistvenega pomena tudi razumevanje kletvic. Kadar govorimo o kletvicah, je govora o ponižujočih žaljivih besedah. Velikokrat kletvice niso v prvi vrsti kategorizirane kot kletvice, vendar se uporabljajo kot popolnoma nevtralne (npr. osel, konj). V takšnih primerih so dejavniki, kot npr. ton, mimika, geste in kontekst, ključnega pomena pri prepoznavanju kletvic.
Cilj diplomskega dela oz. raziskovalnega dela je ugotoviti, ali obstajajo semantične razlike pri kletvicah v berlinščini in dunajščini ter kakšne so. Primerjava bo izvedena s pomočjo semantične analize 30 berlinskih in 30 dunajskih kletvic s primeri, ki so bili izbrani s prej določenim kriterijem. Najprej bodo kletvice definirane, nato semantično analizirane na treh pomenskih ravneh. Obenem pa je cilj tudi ozaveščanje urbanolekta in njegovega razvoja glede na to, da je to izraz, ki je z vidika poznavanja in razumevanja precej nov in nepoznan. |
|---|
