| Abstract: | Ursula Le Guin je avtorica, ki se v svojem literarnem opusu ukvarja tako s fantazijo kot tudi z znanstveno fantastiko in kritičnimi eseji. Ti predvsem zajemajo kritiko njenih del, osredotočajo pa se tudi na kritike tujih del s posebnim poudarkom na stanju ameriške znanstvene fantastike. Le Guin je kritizirala te drže, ki obravnavajo vse, kar je »drugo«, kot nekaj, kar se podredi moškim glavnim likom, in tako ženske skupaj z Nezemljani spadajo v kategorijo »drugo«.
Tako so njena znanstvenofantastična dela naredila korak v drugo smer. V svojem delu Leva roka teme je Le Guin predstavila bralcu svet, ki je popolnoma brez spola. Gethen je planet, katerega domačini so biološko brez spola 28 dni v mesecu. Ko postanejo spolno aktivni, kar traja kakšen teden, se pojavijo njihovi spolni organi in omogočen jim je spolni odnos. Pri tem je vredno omeniti dve posebnosti, ki ločita Gethenijce od navadnih ljudi: pri spolnosti jim je dodeljen naključen spol (denimo, trikrat lahko dobijo moške spolne organe, četrtič pa se lahko zgodi, da bodo spolni organi ženske), spolni odnos pa je možen le s privolitvijo obeh partnerjev. Spol, ki je dodeljen enemu partnerju, je vedno nasproten tistemu, ki je dodeljen drugemu, zato spolni odnos vedno poteka zgolj med nekom, ki ima moške spolne organe, in nekom, ki ima ženske spolne organe. Če oseba z ženskimi spolnimi organi med spolnim odnosom zanosi, ostane ženskega spola do rojstva otroka, nato pa se organi skrčijo in oseba je znova brez spola, dokler se cikel ne ponovi.
Naša teza temelji na dekonstrukciji Gethenijcev in njihove družbe s ciljem, da se iz nič (brez prej znanega modela) zgradi potencialna nova ureditev. Za te namene so bile uporabljene ideje Rousseauja, Hobbesa in Huma, ki so se zlasti osredotočali na prvotno stanje človeške skupnosti pred nam znanimi družbenimi ureditvami. Hobbes to stanje opredeli (s čimer se Rousseau ni strinjal) kot stanje vojne. Vsak posameznik je prepuščen samemu sebi in vse, kar si uspe bodisi nabrati bodisi nakrasti, poskuša čim dlje zadržati v svojih rokah, preden mu to vzame nekdo drug. V poskusu preseganja prvotnega stanja je vsak od omenjenih filozofov poskušal zgraditi novo skupnost s pomočjo družbene pogodbe, ki bi (z določenimi pravili in omejitvami) na čelo družbe postavila vladarja, ki bi družbo vodil in jo v zameno za vodenje tudi ščitil.
Pri dekonstrukciji gethenijske družbe in njeni rekonstrukciji iz naravnega stanja po družbeni pogodbi smo prišli do ugotovitve, da bi se družba prav tako lahko razvila na dva načina: prvi način je država, ki bi jo vodil en sam vladar; drugi način pa je država, ki bi jo vodil zbor, sestavljen iz več enakopravnih vladarjev. Ni seveda nujno, da bi se družbeni ureditvi imenovali »monarhija« in »birokracija«, bi si pa bili po svoji strukturi precej podobni.
Skozi analizo avtoričinega izvornega miselnega eksperimenta in dekonstrukcije njenega planeta se pokaže element, ki ostaja drugačen in ki se ga avtorica sama zgolj dotakne, vendar ga nikoli ne razširi. To je element enakopravnosti. Ker namreč pri Gethenijcih ni diskriminacije na osnovi vere (vsi imajo enako), barve kože (vsi imajo bolj ali manj enako) in spola (ki obstaja le za namene razmnoževanja in je popolnoma naključno dodeljen), so Gethenijci enakopravni skoraj v vseh pogledih. Obstajajo seveda razlike, kot so izobrazba in intelekt posameznika, toda vsi Gethenijci se v osnovi rodijo enakopravni. Takšni ostanejo, vse dokler jim ni treba uporabiti svojih duševnih veščin, če se želijo povzpeti na višje družbene položaje. In ravno ta njihova enakopravnost je tista, ki naredi miselni eksperiment tako zanimiv, saj si to le stežka predstavljamo v današnji družbi. |
|---|
