| Abstract: | Ponendo al centro gli individui non nobili dei ducati di Stiria, Carniola e Carinzia, questo saggio affronta la risoluzione dei conflitti nella’Austria Interiore a seguito del divieto imperiale del 1495 di dichiarare la faida e alla luce del consolidamento del potere degli Asburgo a livello locale a inizio di quel secolo. Questi sviluppi sono stati ritenuti come la causa dell’effettiva fine del ricorso a questa pratica nei ducati nel corso del Cinquecento, ma focalizzandosi sul concetto di inimicizia, che esprimeva il medesimo stato di relazioni sociali, questo articolo presenta consistenti prove che tra tutte le classi sociali la risoluzione dei conflitti preservò gran parte delle proprie pratiche consuetudinarie fino al Settecento. La loro sopravvivenza fu strumentalmente sostenuta da diversi tribunali e autorità locali, le quali li considerarono elementi indispensabili per mantenere la coesione sociale e la pace.Osredotočen na neplemiško prebivalstvo vojvodin Štajerske, Kranjske in Koroške članek obravnava reševanje sporov po habsburški konsolidaciji oblasti v Notranji Avstriji sredi 15. stoletja in cesarski prepovedi fajde leta 1495. Kljub ukoreninjenim predstavam, da je temu že v 16. stoletju sledilo izginotje maščevanja iz notranjeavstrijskih vojvodin, razprava pokaže, da je bil zaton te prakse med vsemi sloji dolgotrajen proces, ki se ni končal pred 18. stoletjem. Beseda Fehde je prišla iz mode v 16. stoletju, vendar fajde plemstva niso izginile z izumrtjem "viteške fajde", ampak so se iz vojaškim podobnih spopadov spremenile v kombinacijo pravdanja in natančno odmerjenega nasilja manjšega obsega, ki ga je bilo mogoče zagovarjati kot razumno in je dopuščalo možnost izvensodne poravnave; obenem so med elito dvoboji postali nova možnost za poplačilo krivic. Kljub tem spremembam je obredje maščevanja večidel preživelo, osredotočeno v konceptu sovražnosti ali Feindschaft, ki je izražal enak družbeni odnos. Nasilje in pravdanje sta prav tako dolgo ostala soodvisna načina soočanja s svojimi sovražniki med nižjimi sloji Notranje Avstrije, pri čemer je nasilno povračilo imelo široko legitimnost. Tudi ženske vseh stanov so sodelovale v meddružinskih sporih ali vodile sovražnosti med seboj, včasih s fizičnim nasiljem, večinoma pa z verbalnimi napadi. Med kmeti so se, na nejevoljo osrednjih oblasti, v 18. stoletje obdržale celo izvensodne poravnave ubojev s plačilom krvnine, a so bili pretepi in žalitve glavni izraz njihovih sovražnosti, enako kot tistih med prebivalci mest. Vendar je ta podoba morda izkrivljena zaradi pomanjkanja virov o težjih kaznivih dejanjih in je stopnja hujšega nasilja mogoče bila višja. Čeprav pomanjkanje tovrstnih virov onemogoča celovit vpogled v odnos do sovražnosti in nasilja v zgodnje novoveški Notranji Avstriji, nudijo zlasti protokoli mestnih in deželskih sodišč pomemben uvid v razumevanje širših družbenih odnosov med neplemiškim prebivalstvom ter v načine, s katerimi so lokalne posvetne oblasti posredovale v vsakdanjih sovražnostih, ki so spodkopavale ideale dobrega sosedstva. Fizično nasilje od pretepov do požigov in ubojev je še naprej grozilo v sovražnostih nižjih slojev, a so se z njim pretežno uspešno spoprijemali s tradicionalnim obredjem reševanja sporov: z mediacijo skupnosti, opravičilom in odpuščanjem ter odškodnino za žalitve in škodo. Tudi pokora s plačilom maš za žrtve ubojev se je obdržala vsaj v sredino 17. stoletja, Cerkev in samostani pa so do zgodnjega 18. stoletja nudili tudi azil storilcem (iz vrst elite). Pomiritve po običaju so bile integrirane v sodne postopke in, kar je bilo ključno, podprte s strani lokalnih sodišč, ki so jih hkrati pojmovale kot nepogrešljive za vzdrževanje družbene kohezije in miru; vsaj dokler so ohranila nadzor nad poravnavami, zlasti skozi jamstva, medtem ko so telesne kazni in smrtna kazen ter izgon bili praviloma pridržani za povratnike oziroma najtežje kršitve družbenega reda. Ta sistem se v notranjeavstrijskih vojvodinah najbrž ni kaj dosti spremenil, dokler lokalna sodišča niso izgubila zadnjih ostankov svoje avtonomije med jožefinskimi reformami v poznem 18. stoletju. Ponekod na podeželju se je del pomiritvenega obredja v izvensodnem reševanju žalitev in pretepov, ki so bili še vedno označeni kot sovraštvo, obdržal globoko v pozno 19. stoletje. |
|---|
