| Abstract: | Magistrsko delo obravnava sodobna mladinska romana Uročena Ella (v izvirniku Ella Enchanted) avtorice Gail Carson Levine in Cinderella Is Dead avtorice Kalynn Bayron, ki sta primerjana s klasičnimi različicami pravljice o Pepelki, in sicer s Strabovo antično Rodopis, Basilejevo Cenerentolo, Perraultovo Cendrillon ter Grimmovo Aschenputtel. Magistrsko delo se osredotoča na strukturni in tematski razvoj pravljičnega tipa Pepelke (ATU 510A) ter vprašanje, kako sodobne avtorice spreminjajo tradicionalne pripovedke, da bi preoblikovale bralčevo zaznavanje ženske emancipacije, avtonomije in osebne moči.
Cilj primerjalne analize je ugotoviti, kako sodobne priredbe Pepelke rušijo tradicionalni motiv Pepelke kot dekleta v stiski, ki ne potrebuje več zunanje odrešitve, pri čemer uporabi lastne vire za osvoboditev od prekletstva in patriarhalnega zatiranja. Zastavili smo si tri hipoteze. S prvo hipotezo (H1) smo preverjali, kako sodobni priredbi zgodbe o Pepelki (Ella Enchanted in Cinderella Is Dead) spodneseta in presežeta tradicionalni motiv dekleta v stiski. V nadaljevanju je analiziran vedenjski in osebnostni razvoj arhetipa Pepelke, pri čemer smo ugotavljali njen progresivni premik iz pasivne in odvisne ženske v aktivno ter samostojno junakinjo (H2). Tretja hipoteza (H3) je preverjala, kako se liki iz zunanjih, nadnaravnih virov reševanja (orel, božja intervencija, vile) preoblikujejo v mehanizme notranjih virov reševanja (prekinitev prekletstva, osvoboditev pred patriarhalnim zatiranjem).
Magistrsko delo je strukturirano na teoretični uvod, zgodovinski pregled razvoja Pepelke in primerjalno analizo, razdeljeno na štiri ključne analitične stebre. V teoretičnem delu (2. in 3. poglavje) predstavljamo zgodovinski in generični premik pravljičnega žanra. Pravljica izhaja iz ustnega izročila ljudskih pripovedk, ki so se od 15. do 17. stoletja začele prilagajati modernim pismenim standardom elite. S procesom institucionalizacije in zapisovanja so se zgodbe, ki so jih sprva pripovedovali delavci v uteho ob zatiranju, postopoma moralno, estetsko in ideološko očistile. S pisatelji kot so Perrault in brata Grimm je Pepelka postala močno orodje patriarhalne socializacije in normativne moralne vzgoje. Mlade deklice je učila, da so njihove edine kakovosti lepota, potrpežljivost, ubogljivost, pasivnost in tiho prenašanje trpljenja. V tem kontekstu raziščemo tudi specifičnost književnosti za mlade odrasle (YA), ki je tako prostor za transformacijo zastarelih družbenih kodov, saj naslavlja vprašanja identitete, upora proti avtoriteti in telesne avtonomije.
Analitično jedro naloge (4. poglavje) se sistematično posveti dekonstrukciji tradicionalnega pravljičnega modela Pepelke in je razdeljeno na štiri poglavitna podpoglavja: Dama v stiski ali uporniška junakinja (4.1), Prehod od pasivnega prenašanja k aktivnemu uporu (4.2), Prehod od zunanje pomoči k notranji moči (4.3) in Mehanizmi magije (4.4).
V prvem, analitičnem delu ugotavljamo, da so tradicionalne protagonistke ujete v statične arhetipe, pri čemer je njihova vrednost pogojena izključno z zunanjo lepoto, potrpežljivostjo, ubogljivostjo in statusom žrtve. Vsem klasičnim verzijam je skupno to, da so junakinje pasivni liki, ki potrebujejo reševanje, ne da bi se same aktivno poskusile rešiti. Nasproti temu Ella in Sophia, junakinji iz modernih priredb, nista pasivni dami v stiski. Njuna identiteta ni določena z ugajanjem kraljevemu dvoru ali patriarhalnim idealom, temveč z njuno notranjo zapletenostjo, intelektualnimi sposobnostmi in radikalnim zavračanjem vloge nemočne žrtve.
V drugem delu analize se težišče premakne z obravnave identitete junakinje na analizo načinov, obsega in strategij njenega samoreševanja. Klasični korpus pravljic je pasivnost povzdignil v moralno dolžnost žensk. Kot namigujejo Pepelkine različice imena, tradicionalne Pepelke usmerjajo dekleta v pepel ali tišino. Sodobni junakinji ta vedenjski vzorec razbijeta. (Nadaljevanje povzetka je v magistrskem delu.) |
|---|
