| Abstract: | Preklinjanje je eden od pojavov, katerih izvor ostaja do danes nepojasnjen. Nekateri trdijo, da so kletvice tako stare kot človeštvo samo. Ampak za pojav, ki nas spremlja že tako dolgo, je zanimivo, da še danes ni natančno definiran. Definicije v slovarjih, kot so Duden, nam dajo vtis, da je preklinjanje zgolj posledica jeze. Tega sicer ne moremo zanikati, ne moremo se pa tudi povsem strinjati. Na primeru Milesa Davisa bomo namreč videli, da je uporaba kletvic mnogokrat tudi posledica navdušenja, občudovanja in preprostega poudarjanje trenutnih čustev, ki niso nujno negativna. Uporaba kletvic je lahko celo del navade ali strategija, po kateri seže posameznik, kadar mu v določeni situaciji zmanjka besed, s katerimi bi lahko izrazil svoje misli, čustva, občutenja.
Kljub temu da v različnih jezikih in kulturah črpamo kletvice z različnih področij, lahko med slovenščino, nemščino in angleščino najdemo podobnosti. Vsi trije jeziki poznajo kletvice s skatološkega, z religioznega in s spolnega področja. Razlikujejo se le v tem, katero področje je v posameznem jeziku bolj zastopano. Tako prevladuje v angleščini in slovenščini spolno področje, v nemščini pa je najproduktivnejše skatološko.
Preklinjanje je dolgo veljalo za značilnost najnižjih družbenih slojev. A ti niso edini, ki kolnejo; pogosto namreč lahko slišimo preklinjati tudi ljudi iz višjih slojev. Zato številni sodobni avtorji opozarjajo na to, da klasična družbena razdelitev na sloje danes več ne zadošča za karakterizacijo ljudi, ki preklinjajo. Bolj pomembni kot družbeni sloji so vplivi družine in (manjših) interesnih skupin. Ena takšnih skupin so bili črnski jazz glasbeniki v zlatem obdobju jazza v New Yorku. Med sabo so izoblikovali poseben sleng ali žargon, v katerem je kar mrgolelo kletvic.
To besedišče je prevzel tudi Miles Davis, zato najdemo v njegovi avtobiografiji številne kletvice, ki so uporabljene na veliko različnih načinov. Moja analiza se je omejila na tri kletvice: motherfucker, nigger in bitch. Pri vsaki sem najprej analiziral njeno funkcijo v izvirniku, to sem primerjal s prevodoma in na koncu sem primerjal prevoda med sabo. Pri argumentiranju sem si pomagal s korpusom Fidaplus in slovenskim (SSKJ) ter nemškim slovarjem (Duden).
Prva in tudi najpogostejša kletvica v moji analizi je bila motherfucker. Izkazalo se je, da lahko nastopa v številnih funkcijah in z raznimi konotacijami. Slovenski prevajalec se je trudil obdržati en prevod glede na funkcijo, če je to le bilo mogoče. Tako je uporabil besedo pizdun, kadar so bili z motherfucker v izvirniku mišljeni ljudje, in pizdarija, kadar je šlo za predmete, situacije. Takšne enotnosti ni bilo opaziti v nemškem prevodu, saj je tam motherfucker velikokrat kar preveden s tujko Motherfucker, včasih je prevajalec uporabil nemško ustreznico, npr. Scheißkerl ali Arschloch, v veliko primerih pa je prevajalec kletvico izpustil in uporabil nezaznamovane oz. nevtralne besede, kot na primer Typen ali Jungs. Zanimivo je to, da sta v primeru, v katerem se je motherfucker nanašal na Milesovega očeta, oba prevajalca izpustila kletvice. V primeru, ko je bila mišljena ženska, pa sta oba obdržala kletvici.
Druga kletvica v moji analizi je bila nigger. Prevoda sta si tukaj dokaj podobna: slovenski prevajalec je uporabil besedo črnuh, ki se počasi že uveljavlja kot tipičen prevod angleške besede (tudi v poeziji in drugih oblikah pisanih besedil). Nemški prevajalec pa je uporabil kar besedo Nigger, ki je v takšni obliki v nemščini tudi že leksikalizirana.
Zadnja beseda moje analize je bila bitch. S to besedo je Davis imenoval ženske, do katerih ni čutil čustvene bližine oz. jih ni spoštoval. S tem je torej izrazil določeno distanco do njih. Oba prevajalca sta v nekaterih primerih prevode omilila z besedami, kot so punce in Frauen. V teh primerih prevoda nista bila najustreznejša, kajti distanca do teh oseb se je zmanjšala. Tako v slovenščini kot v nemščini obstaja cel spisek besed, ki lahko ustrezajo besedi bitch, |
|---|
