| Abstract: | Intervjuvanje prič, žrtev in osumljencev tvori temeljni del kazenskega postopka. Kakovost in neoporečnost intervjujev sta ključnega pomena pri zagotavljanju pravičnega preiskovalnega postopka, ki posledično omogoča uspešnost same preiskave. Kvalitetni intervjuji zahtevajo oceno verodostojnosti intervjuvancev, kar je ena izmed najzahtevnejših nalog s katerimi se sooča kazensko pravosodje (Gudjonsson, 2006).
Sugestivne tehnike intervjuvanja so eden izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na doslednost pričanja očividcev (Williamson, 2007).
Sugestibilnost je osebnostna lastnost, pogosto opredeljena kot neke vrste psihiloška ranljivost, ki ima moč reducirati sposobnost intervjuvanca, da bi se uspešno spoprijemal z zahtevami tako samega intervjuja kot tudi sledečih postopkov na sodišču. Prav zaradi teh lastnosti sugestibilnost kot taka pomembno vpliva na izid razgovora (Gudjonsson, 2010).
Da bi identificirali morebitne psihološke ranljivosti posamezne priče, morajo policisti pri svojem delu posegati po znanju psihologije (Gudjonsson, 2010). Sodobna forenzična psihologija ponuja obilo eksperimentalo preverjenga znanja, ki ga v tujini s pridom izkoriščajo za doseganje večje učinkovitost tako preiskovalnega dela kot dela pravosodnih organov in s tem, vsaj načeloma, zagotavljajo boljšo zaščito nedolžnih osumljenih oseb.
Forenzični psihologi združujejo znanje in tehnike iz področja psihologije, psihiatrije in drugih vedenjskih ved, ki jim pomagajo sestaviti podrobnejši profil vsakega posameznika vpletenega v preiskovalni postopek (Areh, 2011). Te prakse se poslužujejo predvsem Angleži, ki so po številnih pravnih zmotah v začetku dvajsetega stoletja prevzeli vodilno vlogo pri izboljšanju tehnik intervjuvanja v preiskovalnem postopku. Skrivnost njihovega uspeha na omenjem področju je prav v zavedanju, da morajo policisti pri svojem delu sodelovati z akademiki in strokovnjaki iz različnih področij. Predvsem kadar gre za intervjuvanje ranljivih prič oziroma prič s posebnimi zahtevami je sodelovanje z akademiki ključnega pomena za ugotavljanje najbolj ustreznih metod spraševanja (Gudjonsson, 2010).
Ravno nasprotno pa forenzična psihologija v Sloveniji ne sodi med razvite znanosti in je večinoma omejena na delo kliničnih psihologov, ki običajno presojajo o obstoju duševnih motenj, prištevnosti, dodeljevanju otrok staršem pri razvezah ipd. Opazimo lahko nekajdesetletni zaostanek za bolje razvitimi evropskimi državami, ki je najbolj očiten v preiskovalni in sodni praksi, kjer je moč zaznati kritično pomanjkanje psihološkega znanja (Areh, 2011).
Cilj tega dela je prepoznati ključne dejavnike, ki sprožajo sugestibilnost v preiskovalnih intervjujih prič in opredeliti najbolj ustrezne metode intervjuvanja s katerimi se je moč izogniti sugestijam. |
|---|
