| Abstract: | Magični realizem je bil v literaturi 20. stoletja razlog za številne debate, še posebej po izdaji dela Gabriela Garcíe Márqueza Sto let samote leta 1967, ki ga ima večina kritikov za prvi magičnorealistični roman. Literarno zvrst je še danes izjemno težko natančno opredeliti in dokončna definicija še ni bila oblikovana. Eden izmed poglavitnih razlogov za težave pri oblikovanju jasne in enotne definicije magičnega realizma je razvoj slednjega.
Poleg pomanjkanja jasnih definicij magičnega realizma stežka najdemo tudi točen seznam magičnorealističnih značilnosti. Slednje je uspelo podati Wendy B. Faris, ki je v dveh podrobnih raziskavah natančno opredelila, katere literarne značilnosti na eni strani magični realizem ločijo od drugih sočasnih literarnih zvrsti in ga na drugi strani postavljajo na pomembno mesto znotraj postmodernizma.
Pričujoča naloga s pomočjo teoretičnega okvirja magičnorealističnih značilnosti, ki ga je zasnovala Wendy B. Faris, v raziskovalnem delu analizira deli Patricka Nessa A Monster Calls (Sedem minut čez polnoč) in Neila Gaimana The Ocean at the End of the Lane. Pri tem poskuša dokazati, da čeprav sta deli največkrat uvrščeni v literarno zvrst fantastike, ju je kljub temu možno uvrstiti v žanr magičnega realizma. V obeh delih so čudežna dogajanja spretno vpeljana v realistično pripoved, kar je osnova magičnega realizma. Ta dogajanja so predstavljena prozaično, na t. i. način matter-of-fact, kar omogoča bralcem, da jih sprejmejo kot realistične.
Naloga podrobneje analizira primarne in sekundarne značilnosti po Farisovi ter nekatere pripovedne tehnike, ki se pojavljajo v magičnorealističnih delih. Tako najprej podrobneje razišče natančne opise magičnih dogajanj in predmetov, ki pripomorejo k temu, da bralec lažje sprejme obstoj čudežnega sveta. Le-ta je v magičnorealističnih pripovedih praktično enak našemu, toda z manjšo razliko – fantastična dogajanja, osebe in predmeti so resnična. Nadalje se naloga osredotoči na magične elemente in odnos bralcev do slednjih. Za magičnorealistična dela je namreč značilno, da lahko bralec med prebiranjem zgodbe bodisi občuti dvom bodisi okleva med različnimi razumevanji fantastičnih dogajanj.
Delo A Monster Calls je bilo prirejeno tudi v istoimenski film in prevedeno v slovenščino pod naslovom Sedem minut čez polnoč. Naloga poda tudi primerjavo izhodiščnega dela s filmom in prevodom, čeprav pri tem ne poda poglobljene analize. Obe področji, predvsem magični realizem v filmu, sta namreč obsežni in bi lahko bili samostojni raziskavi. Naloga tako poskuša zgolj dokazati, katere magičnorealistične značilnosti so se iz prvotnega knjižnega dela v angleščini ohranile v filmu in v prevodu. |
|---|
