| Abstract: | L‘articolo si basa sull‘analisi originale e sulla reinterpretazione di due documenti del 1238 e 1239, che menzionano per la prima volta gli statuti di Capodistria, finora oggetto di riferimenti sporadici nella storiografia e sull‘esame delle fonti archivistiche del Senato veneziano, della raccolta Senato Misti, per il periodo successivo alla rivolta di Capodistria contro Venezia del 1348 fino al 1394, quando il doge veneziano confermò nuovamente gli statuti di Capodistria. Si è constatato che il comune di Capodistria, almeno dal 1238, si è retta sui suoi statuti già articolati per l‘epoca, i quali nelle redazioni successive sono rimasti in vigore fino al 1348, quando a causa della rivolta le autorità veneziane non li riconobbero fino al 1358, poiché praticamente sciolgono il maggior consiglio cittadino, riorganizzando tutti gli uffici comunali di Capodistria. Dopo quest’anno, le fonti indicano che i veneziani hanno ripristinato il consiglio cittadino e gli uffici di Capodistria nella misura precedente alla rivolta del 1348, ma non gli statuti, anche se alcune disposizioni di questi atti vennero considerate in determinati casi in ambito amministrativo e giudiziario. Gli statuti di Capodistria furono ufficialmente ripristinati solo nel 1394 e in una redazione leggermente modificata del 1423, ma sempre senza il diritto alla giurisdizione penale e alla difesa della città, che rimasero prerogativa esclusiva del podestà e capitano veneziano fino alla fine della Repubblica di Venezia nel 1797.V članku so na podlagi ohranjenih arhivskih virov in (re)interpretacije primerljive zgodovinopisne literature za območje zgornjega Jadrana in severne Italije predstavljene zgodovinske okoliščine nastanka srednjeveških statutov mesta (civitas) Koper. V obdobju visokega in poznega srednjega veka se je mestna naselbina na koprskem otoku oblikovala v enega najpomembnejših komunov na istrskem polotoku. Z obsežno gospodarsko dejavnostjo, zlasti s trgovino z zalednimi deželami Svetega rimskega cesarstva, s pomembnim regionalnim geopolitičnim vplivom in kulturnimi izmenjavami v zgornjejadranskem prostoru je koprski komun tesno sledil vzponu avtonomnega oblikovanja mestnih političnih in gospodarskih institucij v severni Italiji. Temeljno podlago za to delovanje so bile zbirke zapisanih pravnih aktov, ki so jih od začetka 13. stoletja začeli oblikovati v zbirke posameznih mestnih statutov. Izvirni prispevek te razprave temelji na analizi in reinterpretaciji dveh listin iz 1238 in 1239, ki prvi omenjata koprske statute in sta bili doslej v zgodovinopisju deležni le sporadičnih omemb, ter na proučevanju arhivskih virov beneškega senata iz zbirke Senato Misti za obdobje po koprskem uporu proti Benetkam leta 1348 do 1394, ko je beneški dož ponovno potrdil koprske statute. Ugotovljeno je, da se je komun Koper vsaj od leta 1238 ravnal po svojih za tedanji čas že razvejanih statutih, ki so z nekaterimi nadaljnjimi redakcijami veljali vse do 1348, ko jih zaradi upora do leta 1358 beneške oblasti niso upoštevale, saj so praktično razpustile mestni veliki svet, vse mestne koprske urade pa reorganizirale. Po tem letu viri pričajo, da so Benečani obnovili koprski mestni svet in urade v obsegu kot pred uporom 1348, toda ne tudi statutov, čeprav nekatere njihove določbe v posameznih primerih upoštevajo pri upravljanju in sojenju. Ponovno so koprski statuti uradno stopili v veljavo šele leta 1394, v malce spremenjeni redakciji pa leta 1423, toda vselej brez pravice do kazenskega sodstva in obrambe mesta, ki ostaneta v izključni domeni beneškega podestata in kapitana do konca Beneške republike (1797). |
|---|